Moji mandlji

So rekli da so veliki, da segajo čez ne vem že kateri lok v grlu pač, da lahko vplivajo na govor, ugriz... in da bi bilo priporočljivo se poslovit od njih. Pa moj ati jih tudi nima. Mami tudi ne. Pa pri vseh s katerimi smo se pogovarjali je ta operacija pomagala. Pa sem šel. Operacija.

Prvi dan je bilo super. Igranje, risanke... mami z menoj. Mi je bilo še všeč ;D

Moja cimra Katja.

Tu pa sem takoj po operaciji, ko mi ni bilo nič več všeč biti v bolnici :( Pa piiiiil bi, pa nisem smel.

Dobili smo tudi obisk Rdečih noskov, katere pa sem žal zamudil, ker sem bil še preveč bogi in zaspan po operaciji in narkozi.

Tudi Urhi in ostali moji me niso mogli razvedrit. In tako neješč, nesproščen in žalosten sem bila še dobra dva tedna po operaciji. Potem pa se je počasi vrnila volja do hrane... in dirk. Prej pa je zelo bolelo, nisem mogel odpreti ust...

Na vratih moje sobe je kraljeval Franček.

TO je to. Zmaga je moja. Sem že doma, vesel in nasmejan, le govor me še muči, ker še malo nosljam. Ampak to bom že poštimal. Bolj me je jezilo po operaciji ker vse kar sem spil mi je šlo skozi nos ven. Zdej pa to že obvladam ;D

 

Bronhiolitis

Takole imamo. Bolani vsi. Samo ati se še drži - Zaenkrat. Najprej je zdelalo mene, potem Anžeta, na koncu pa še mamico. Verjetno je bilo preveč napora v dveh tednih in biti ves čas noter je za njo OJ joj JOJ. No, gremo po vrsti. Danes vam razkrijem kaj se je dogajalo z menoj, v naslednji objavi pa Anže o svoji divji vročini.

Takole, že lep čas sem smrkal in kašljal... bruhal sluz (kar je sicer naporno in ni prijetno, je pa baje koristno, ker si še ne znam pošteno odkašljat in da je super če bruham :( ). Sem šel na pregled k zdravnici, kjer me je poslušala in rekla da ni hujšega, ampak da upa da se ne bo preselilo na spodnje dihalne poti. In smo spirali nosek s fiziološko raztopino, pa vlažili dneve in noči najino sobico, pa mazali hrbet in prsa z vsem možnim, pa materina dušica med kopanjem in veliko pare v kopalnici, pa zračenje stanovanja non stop... Pa je žal vseeno vse skupaj prešlo na spodnje dihalne poti in drugi obisk pri zdravnici se je končal v bolnici :( Prvič za mene in prvič za mamico, saj z Anžetom še nikoli ni bila v bolnici.

Tule sem dolgooooo, predolgo čakal na zdravnico preden so mi določili sobico. Kurilo me je 38,5.

 Ajejej, se je mami križala ko me je zagledala celega v roza in v 3x prevelikih cotkah. Seveda je takoj atiju poleg vseh stvari na seznamu za prinest naročila še moje pižamice.

Vsak četrtek obiščejo bolnico Rdeči noski, ki malo popestrijo urice otroškim bolnikom. Mami celo pozna dr. Doda, ki je prišel k nama :D Bilo je zanimivo videt še en nasmejan pisan pevsko razpoložen obraz. Ti si moj sonček ja, moj zlati sonček ja... :D Lepo mi je zapel. Jaz pa sem se mu veselo smejal. Dobila sva nosek za spomin.

Ker pa minute v bolnici "divjajo" s polževo hitrostjo se je treba znajdit. In ker je bilo do atijeve dostave igrač še nekaj uric, se je mami znašla na svoj način. Samo da dogaja. Nad menoj je visel cel živalski vrt ;D

Evo, cotke prispele. Zdaj sem super men in upam da kmalu poletim domov. Sem bil taka zvezda na oddelku dojenčkov, da so me druge med. sestre hodile gledat ;D In do odhoda domov nisem bil Urh, ampak kar supermen ;D

Pa se je začelo. Vsake tri ure sem dobil na obraz masko iz katere je pihal dim, ki sem ga moral dihat. Vse lepo in prav, ampak ko pa te motijo PRI VSAKEM spanju, najhuje pa je ponoči, pa ni prijetno ;( Sem se zelo ustrašil, ampak na mamino veselje potem takoj nazaj zaspal. Mi je pa pomagalo ja, sem lažje dihal potem. So pa slike z vsemi povitimi rokicami in maskami in kasneje še cevkami na obrazu tako žalostne, da upam da tega z mamico ne ponovima več!

Muca, ki me je pazila na vratih sobice.

Domače igrače so zakon!

Inhalacije so sledile potem na 4 ure, kasneje na 6. In ko prideš enkrat na tole meglico si korak pred domom...

Najina sobica.

... in žalosten pogled skozi najino okno :(

Še malo meglice. Samo da pomaga.

Utrujen od vsega skupaj. Domov bi šel :(  In spet v teh cunjicah ;( Vse svoje pobruhal :( Čakam novo pošiljko.

Ati je bil zelo priden in vsak dan pridirkal iz službe k meni, da je lahko šla mami malo na zrak si možgane prezračit in pozdravit svojega kosmatinca...

in seveda Anžeta, ki ga ni vidla celih 5 dni :(

In res velja pregovor - Ne hvali dneva pred nočjo :( Ko je sobna zdravnica že na moj karton napisala da sem za domov... mi je začel nagajat kisik v krvi :( Nisem in nisem prišel na zahtevanih 94%. 85 in nič več :(  Pa so mi dali dozo kisika za čez noč. Mi je bilo jasno, da ne grem domov.

Samo da je mami zraven.

Mami verjetno celo noč ne bi spala, ker sem si vztrajno vlekel cevke iz nosa, zato me je malo zavila in spala sva kot bubice.

Evo, tele nočne akcije so bile pa naporne. Za oba! :( Bujenje, bujenje, bujenje :(

In zjutraj po nočnem kisik-iranju ;D nov kot sonček. Nasmejan, živahen in dobre volje. Prepričan da poletim domov. Pa še nisem smel :(

Smejal sem se pa vseeno še skos in skos :D

Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo! Uspelo mi bo!

Mami bova šla??? 7 dni imava dovolj a, ne?

Jeeeee, papir vreden zlata!!!

 Ijeeeej kako je super doma. Nič cevk, nič megle, nič iglic, nič bujenja. Super fino! Malo še moram  dobiti vpihe za pljuča, pa bom tipi topi.

In danes sem bil na kontroli. Vse štima. Sem OK! Zdej pa gasa veeeeeen! Adijo bacili!!!