Moj prvi bum

No, prvi večji se je sicer zgodil v vrtcu, ko sem si prebil ustnico in malo odškrtnil zobek. Danes pa je šlo še bolj zares, ko sem peljal Šarka na sprehod in naredim par korakov po potki in bum tresk direkt na glavo. Mami me dvigne, rana se odpre, kri se ulije in že smo sedeli na urgenci,

 

... od koder so nas poslali naprej na slikanje moje bučke in šivanje. Super sestre in zdravnica me kar niso hotele spustiti domov. So se mi smejale, spraševale, me pecale :D Zdravnica mi je celo napihnila eno njihovo rokavico in na njo narisala še učke in usta. Res lepo.

Fuuul so bile fajne. Na slikanje mami ni šla, ker seva in se je žrtvoval ati :D Na sliki se sreča ni videlo sledi bum buma. Na šivanje so dovolili samo enemu in je mami trpela pred operacijsko, ko me je poslušala kako jokam. Sem dobil tri šive in so mi obljubili da se čez 6 mesecev ne bo videlo čist nič več.

Ampak takoj ko je bilo vsega hudega mimo sem se že takole smejal :D

In izmučen komaj čakal da grem domov spat.

Samo da je mimo. Ni fajn da se je zgodilo, ampak vem da bom kmalu ok in da bo takih bum-treskov sigurno še kaj. Ne gre drugače pri nas migecih.

Pa pa

Sem pa takoj potem še isti dan dobil rešitev za mojo bučko :D od prijatelja Aleša in Vesne :D Pa to ni kr ena čelada. To je čelada - vlakec Tomažek. Hvala :D