Anže & Urh Cotič blog: Ulhi

Hoj lumparija moja,

Takole je. Danes pišem jaz (Anže), da vam povem kako je bilo ko je prišel končno tale moj dolgo pričakovani bratec Ulhi. Potem pa bom vidu kako se bom zmenu z njim, al bo imel svoj blog al pa se bo pri meni švercal in tapkal svoje objave. Ne vem, kako bi bilo najboljš.

No mamice neko jutro kr ni blo več doma, potem je za pol dneva izginil še ati. Jaz sem bil v Celju, ker smo bili za 1.11. dogovorjeni za kosilo in sem šel k babici in dediju. A brez mojih dveh. Baje da sta šla po Urhija. No, sam prihod je dovolj podrobno opisala mami TUKAJ, tako da bomo te boleče podrobnosti preskočili in šli kar na dan, ko sem ga šel obiskat - spoznat v porodnišnico. Prej sem veselo dolgih 9 mesecev dobival navodila, da kako ga bom moral imet rad, pa delat z njim zelooo nežno in da bo čist mejčken in krhek in da bo veliko spal in bo treba malo počakati... da se bova lahko lovila in igrala skupaj :D Mami je bila čist presrečna ko me je lahko stisnila in tudi jaz sem veselo čepel pri njej cel čas obiska. Seveda sem pričakoval da gremo skupaj domov, a je mogla ostat noter :( Sem bil žalosten, a je šlo. Sta bila babi pa dedi zraven in ni bilo krize. Je pa bolj matralo mamico baje, ko sem šel :(

Evo ga. Moment spoznanja, ko veš da nisi več Car No.1, ko veš da se ne bo več vrtelo vse okoli tebe in ko veš da imaš nekoga novega, ki te bo imel rad in ki ga boš imel rad. O ja, seveda pa se bova teplaaaaaa, lovila, nagajala in zganjala lumparije. Zato pa so bratci! :D Mami ati, kr pripravta se! :D

Nisem se mogel nagledat njegovih činkenih rokic, pa kr za ušeske sem ga prijemal, ker so tanki ko papir, pa nogice male mehke. Čist navdušen nad njegovo majhnostjo :D

Ati mu je prinesel opico, da mu ni bilo dolgčas v njegovi posteljici in prav zanimivo bo spremljati kako se bo opica manjšala oz. Urhi rastel :d Zdaj pa mu veselo služi za podporo hrbta, da ostane obrnjen na stran :D Aja, pa da ne pozabim, mi je Urhi prinesel super Lego set ToyStory, ki me je zamotil ob uricah, ko ni bilo mamice :( Z atijem pa sma se na polno igrala in tudi veselo nadaljujeva z akcijo, ker mami ima delo z Urhom, jaz pa sem veliko bolj v akciji z atijem. Super fantovske lumparije se igrava.

Drugače pa je že (tako kot baje jaz, ko sem bil dojenček) - ravno danes ponoči pogruntal da je super spati na trebuščku in veselo drnjohal ponoči. Mami pa ati sta pa čist hepi, da je zaspanec in da ni glasen spljoh, da me ne zbudi. Baje se malo natelovadi, malo začivka... in že papca. Potem pa spi naprej, tako da ne moti nikogar.

In evo ga!!! Prišel je domoooov. In jaz bi ga kr cartal. Samo da se napapaca in če ne spi, prosim mojadva da mi ga dasta. In potem pri meni takoj zaspi :D

Kr pokam od ponosa, ko ga dobim v roke :D

In končno je moja najbolj potepuška mami dočakala dan, ko smo lahko šli veeeeen, si možgane prezračit. Je rekla da je res hudo več dni noter bit in čakati na dan ko gremo lahko ven. No, meni je bilo vseeno, ker sem itak hodil v vrtec, pa z atijem ven,... pa z babico in dedijem... Ampak mami in Urh pa sta morala biti doma. Od prvega potepa naprej ne mine dan, da nismo zunaj, na terenu.

Kot jaz, je tudi Urh čim hitreje moral spoznat tudi našega Šarka, ki je začudeno hodil okoli vozička in vohljal kaj tako diši v košari :D Ja ja, novi lump, ki te bo lovil po vrtu :D

Pa je prišel datum atijevega rojstnega dne in itak da sem tudi jaz moral dobiti darilo. Uaaaa, meč, ščit in rokavica. Zdaj sem pravi vitez in z atijem po celem stanovanju lovima zmaje. Bolj ko sem glasen, bolj Urh spi :d Še sreča :D

Bil je lep dan in ker obožujem poganjač iščemo teren, kjer ni avtomobilov, da lahko poganjam sem in tja, gor in dol. Levo desno. In celjski park je več kot odličen za mene. Prišli smo na morje živo rumenega odpadlega listja in jesenska idila je bila več kot odlična za lumparije :d Žal, pa čim se skrije sonce, pride grdi mrrraazzzzzzz in šibali smo nazaj do avta in na čaj k babici in dediju.