Pa mi je končno uspelo prepričati mamico, da se lahko osamosvojim in odtipkam na svoje. Zdaj ga imam, moj moj moj blogec. Juhej, zdaj ne bo nič več čakanja in prilizjenih pogledov, ko sem jo fehtal če lahko še jaz nekaj čveknem v eter.
Te dni sem prvič zatares okusil usnje med nogami. (hvala Sašo) Mmmm, sploh ni slabo vam povem. Mislim da se še vrnem na motor. No, mal morm zrastit, potem pride na vrsto moj motorček na akumulator, potem pa kaj večjega. Pa mami že zdej skrbi kok bo to ko se bo njen sinko odpeljal na motorju... pa ka bi rada, sej ona tut fura, pa vsi moji furajo. A jst pa nej bi doma sedel in štrikal al kako? Pppffff, seveda. (nooot)
Takole me je pa utrudilo rabutanje koruze. Jst se matram matram in v mojem vozičku koruzo domov pripeljem, potem jo voham kako je dišala ko se je kuhala,... a dobil je nisem niti eno zrno za probat. Pfffff, tti odrasli so čudni vam rečem!
Moja prijateljica Žirafa. Pje se ji narežim ko mi neki sem pa tja govori, pa take fore, pa neki o torbi, pa o kolesu, češ ka mi bo torba, če so mi pa kupl kolo,... pa da sem ziher požigalec,... pa da bi se naj zašvicu ful. Pa bolj kot se voham - nisem zašvicu. Ne vem ne vem, kaj je tti Žirafi :D
UUffff, pisanje lastnega bloga je pa naporno. Grem oddremat eno kitico, vi pa komot kej med komentarje napište.
Pa pa
Anže
Ni komentarjev:
Objavite komentar